Dvofazno zdravljenje je sestavljeno iz dveh časovno ločenih ortodontskih zdravljenj. Vsi otroci ne potrebujejo prve faze ortodontskega zdravljenja. Ali vaš otrok potrebuje prvo fazo zdravljenja, kdaj je najbolj primeren čas za pričetek ortodontskega zdravljenja? O najbolj ugodnem času za pričetek ortodontskega zdravljenja se odloči ortodont glede na vrsto nepravilnosti in razvojno stopnjo zobovja. Včasih je potrebno pričeti že v mlečnem zobovju, največkrat pa ko izrastejo stalni zobje (razen modrostnikov).
Že v mlečnem oz. menjalnem zobovju – kljub temu, da so zobje ravni – ortodont lahko pri otroku ugotovi odklon od pravilnega razvoja in rasti obraza (dentofacialnega kompleksa). Zgodnja ali prva faza ortodontskega zdravljenja je indicirana takrat, ko se brez zdravljenja s časom ortodontske nepravilnosti slabšajo in je zdravljenje v stalnem zobovju zahtevno (potreba po puljenju stalnih zob, dodatnih aparatih, kirurškem posegu..). Pri otrocih z rastnim potencialom želimo in lahko odstranimo vzroke za razvoj nepravilnosti (vzpostavimo pravilne funkcije dentofacialnega kompleksa, poskrbimo za brezhibno ustno higieno in ohranitev vseh mlečnih…) in z aparati vzpostavimo pravilen medčeljustnični odnos v vseh ravninam ter pripravimo idealne pogoje za izraščanje stalnih zob. Ko izrastejo vsi stalni zobje, se začne druga faza ortodontskega zdravljenja, če je sploh potrebna. V tej fazi z ortodontskim aparatom premaknemo zobe v končni položaj.
Prednosti dvostopenjskega zdravljenja so:
- izboljšanje grizne in ostalih funkcij orofacialnega komleksa,
- izboljšanje estetike in samopodobe pacienta,
- zmanjšanje tveganja za poškodbo sekalcev pri povečani sagitalni stopnici,
- v drugi fazi je ortodontsko zdravljenje enostavnejše ( zmanjšana potreba po odstranitvi stalnih zob, zmanjšana potreba po operaciji čeljusti, dodatni aparati niso potrebni, manjša je verjetnost komplikacij ortodontskega zdravljenja, zdravljenje je krajše..),
- rezultat ortodontskega zdravljenja je stabilnejši.
Kadar je prva faza zdravljenja zamujena, neuspešna ali pa je obseg nepravilnosti prevelik (neugodna rast in razvoj), se glede na nepravilnost odločimo za dentalno kompenzacijo ortodontske nepravilnosti (puljenje zob) ali kombinirano ortodontsko kirurško zdravljenje.
Primer 1
Pri pacientu smo začeli z aktivnim ortodontskim zdravljenjem v zgodnjem menjalnam zobovju, saj je lepo sodeloval in je pokazal veliko mero zrelosti. Funkcionalni aparat (regulator funkcije po Fränklu tipa III) bo nosil do izrasti stalnih zob. Ker gre za skeletno nepravilnost mezialnega odnosa čeljustnic, ga bomo spremljali do konca obdobja rasti in razvoja.
Regulator funkcije po Fränklu učinkuje preko mehanskih vplivov na apikalno bazo zgornje in spodnje čeljustnice ter vzpodbuja k odpravljanju nepravilnih funkcij orofacialnega kompleksa.
Nepravilna lega in položaj jezika v mirovanju, nepravilno dihanje in požiranje ter nepopoln ustnični stik delujejo kot epigenetski faktor, ki povzroči pojav morfoloških nepravilnosti. Fränklov regulator funkcije deluje kot pripomoček za miofunkcijske vaje. Mehka tkiva so prisiljena navaditi se na aparat v vestibulumu. Zunanje stene regulatorja funkcije predstavljajo pravilno oblikovan dentoalveolarni skelet, na katerega se sčasoma prilagodijo mehka tkiva. Tako lahko normaliziramo njihovo nepravilno delovanje. Funkcionalna ortopedija je predvsem učinkovita v fazi razvoja, ko ko imajo funkcionalni dejavniki aktivno vlogo v epigenetski regulaciji. Zato lahko pričakujemo uspešno obravnavo le, če pričnemo z zdravljenjem med šestim in osmim letom starosti.
Nepravilnosti razreda III po Anglu (progenija) predstavljajo prednost za začetek zdravljenja že v obdobju mlečnega zobovja, kar pomeni, da pacienta začnemo zdraviti takoj, ko je napoten k ortodontu in je sposoben sodelovanja. S funkcionalnim zdravljenjem pričnemo v mlečnem ali vsaj zgodnjem mešanem zobovju in ga nato v drugi fazi po izrasti vseh stalnih zob nadaljujemo z nesnemnim aparatom vse do končane rasti ali še dlje. Kadar je prva faza zdravljenja zamujena, neuspešna ali pa je obseg nepravilnosti prevelik (neugodna rast in razvoj), se glede na nepravilnost odločimo za dentalno kompenzacijo ortodontske nepravilnosti (puljenje zob) ali kombinirano ortodontsko kirurško zdravljenje.
Primer 2
PROGENIJA V ZAKLJUČNI FAZI RASTI (v adolescenci)
V ortodontskem zdravljenju je bila in je še vedno aktualna dilema ekstrahirati (puliti) zobe ali ne. Neugodna rast in razvoj sta lahko vzrok za nepravilen ugriz, ki ga ne moremo urediti brez puljenja. Pri pacientki (nepravilnost razreda III po Anglu) smo se odločili za odstranitev prvih stalnih ličnikov spodaj (dentalna kompenzacija skeletne nepravilnosti) in zaključili s pravilnimi odnosi zgornjih in spodnjih zob v sprednjem sektorju ter čvrstim in stabilnim ugrizom. Vrzeli so po končanem ortodontskem zdravljenju popolnoma zaprte. Pri pacientki je rast zaključena, ugriz je več kot 3 leta po snetju nesnemnega ortodontskega aparata nespremenjen.
Primer 3
PROGENIJA PO ZAKLJUČKU RASTI – KOMBINIRANO ORTODONTSKO KIRURŠKO ZDRAVLJENJE
Pacientka je obiskala ortodontsko ambulanto, ko je bila njena rast že zaključena. Nepravilnost (RIII po Anglu ali progenija) je bila tako obsežna, da je že vplivala na obrazno estetiko in načrtovali smo kombinirano ortodontsko-kirurško zdravljenje. V ortodontski predpripravi smo z nesnemnim ortodontskim aparatom dosegli, da sta bila zgornji in spodnji zob skladna v vseh treh ravninah in s tem omogočili kirurgu načrtovani premik obeh čeljustnic. S kombiniranim ortodontsko- kirurškim zdravljenjem smo dosegli dobre okluzijske odnose, harmoničen obraz in vzpostavitev pravilnih orofacialnih funkcij. Doseženo stanje vzdržujemo z nesnemnim retencijskim lokom v obeh čeljustih, bimaksilarni snemni aparat je nosila še eno leto po snetju nesnemnega ortodonstkega aparat. Sedaj je že več kot tri leta v obdobju retencije in rezultat je stabilen. Pacientka je zelo zadovoljna in hvaležna za obravnavo.
Obravnava pacientov s težkimi skeletnimi nepravilnostmi kranio-facialnega področja zahteva tesno sodelovanje specialista maksilofacialnega kirurga in ortodonta. Interdisciplinarni pristop pri ortodontsko-kirurški obravnavi funkcionalnih in estetskih nepravilnosti obraznega skeleta omogoča z razvojem sodobnih kirurških in ortodontskih tehnik uspešno zdravljenje nepravilnosti, ki so bile še do nedavnega nerešljive. Ortognatska kirurgija je v nekaterih primerih potrebna zaradi neustrezne ortodontske obravnave v obdobju rasti in razvoja, lahko pa je le dopolnilo, kadar obseg in teža nepravilnosti presegata možnosti ortodontskega zdravljenja. Z ortodontsko-kirurško obravnavo lahko dosežemo obsežne spremembe obraznega skeleta, in to mnogo bolj, kot je to mogoče z ortodontsko obravnavo samo v obdobju rasti in razvoja (Profitt, 2000). Ortodont in kirurg delujeta kot tim, ki skupaj opravita vse diagnostične postopke, načrtujeta in izvajata zdravljenje ter po končani obravnavi spremljata uspešnost zdravljenja. Zaradi dobrega timskega dela, ki združuje izpopolnjene kirurške in ortodontske tehnike, ima ortognatska kirurgija praviloma dobre, napovedljive rezultate.
