Manjkajoči zob je odsotnost zoba ali zob na mestu, kjer je ta zob normalno prisoten. Izguba zoba je lahko posledica travme, bolezni zoba ali obzobnih tkiv. Manjkajoč zob je lahko tudi tudi posledica razvojne nepravilnosti zobovja, pri kateri se zobni zametek ne razvije. Nepravilnosti v številu zob razdelimo v več skupin glede na število manjkajočih zob. O hipodontiji govorimo takrat, ko manjka od 1 do 6 zob. Oligodontija pomeni, da manjka v ustih več kot šest zob, pri anodontiji pa manjkajo vsi zobje (Drevenšek in Farčnik, 2006). Vrzeli v področju manjkajočih zob lahko povzročajo nepravilno funkcijo žvečenja, asimetrijo v zobnem loku, nagibe sosednjih zob, prekomerno izraščanje zob nasprotnega zobnega loka, motnje govora in manj privlačen nasmeh. Po posvetu s pacientom se odločimo ali bomo vrzel ortodontsko zaprli ali  pripravili primeren prostor za protetičen nadomestek (zobni vsadek  ali mostiček).

Primer 1

Pri pacientu smo začeli z aktivnim ortodontskim zdravljenjem v zgodnjem menjalnam zobovju, saj je lepo sodeloval in je pokazal veliko mero zrelosti. Funkcionalni aparat (regulator funkcije po Fränklu tipa III) bo nosil do izrasti stalnih zob. Ker gre za skeletno nepravilnost mezialnega odnosa čeljustnic, ga bomo spremljali do konca obdobja rasti in razvoja.

Regulator funkcije po Fränklu učinkuje preko mehanskih vplivov na apikalno bazo zgornje in spodnje čeljustnice ter vzpodbuja k odpravljanju nepravilnih funkcij orofacialnega kompleksa.

Nepravilna lega in položaj jezika v mirovanju, nepravilno dihanje in požiranje ter nepopoln ustnični stik delujejo kot epigenetski faktor, ki povzroči pojav morfoloških nepravilnosti. Fränklov regulator funkcije deluje kot pripomoček za miofunkcijske vaje. Mehka tkiva so prisiljena navaditi se na aparat v vestibulumu. Zunanje stene regulatorja funkcije predstavljajo pravilno oblikovan dentoalveolarni skelet, na katerega se sčasoma prilagodijo mehka tkiva. Tako lahko normaliziramo njihovo nepravilno delovanje. Funkcionalna ortopedija je predvsem učinkovita v fazi razvoja, ko ko imajo funkcionalni dejavniki aktivno vlogo v epigenetski regulaciji. Zato lahko pričakujemo uspešno obravnavo le, če pričnemo z zdravljenjem med šestim in osmim letom starosti.

Nepravilnosti razreda III po Anglu (progenija) predstavljajo prednost za začetek zdravljenja že v obdobju mlečnega zobovja, kar pomeni, da pacienta začnemo zdraviti takoj, ko je napoten k ortodontu in je sposoben sodelovanja. S funkcionalnim zdravljenjem pričnemo v mlečnem ali vsaj zgodnjem mešanem zobovju in ga nato v drugi fazi  po izrasti vseh stalnih zob nadaljujemo z nesnemnim aparatom vse do končane rasti ali še dlje. Kadar je prva faza zdravljenja  zamujena, neuspešna  ali pa je obseg nepravilnosti prevelik (neugodna rast in razvoj), se glede na nepravilnost odločimo za dentalno kompenzacijo ortodontske nepravilnosti (puljenje zob)  ali kombinirano ortodontsko kirurško zdravljenje.

Primer 2

PROGENIJA  V ZAKLJUČNI FAZI RASTI (v adolescenci)

V ortodontskem zdravljenju je bila in je še vedno aktualna dilema ekstrahirati (puliti) zobe ali ne. Neugodna rast in razvoj sta lahko vzrok za nepravilen ugriz, ki ga ne moremo urediti brez puljenja. Pri pacientki (nepravilnost razreda III po Anglu) smo se odločili  za odstranitev prvih  stalnih ličnikov spodaj (dentalna kompenzacija skeletne nepravilnosti) in zaključili s pravilnimi odnosi zgornjih in spodnjih zob v sprednjem sektorju ter čvrstim in stabilnim ugrizom. Vrzeli so po končanem ortodontskem zdravljenju popolnoma zaprte. Pri pacientki je rast zaključena, ugriz je več kot 3 leta po snetju nesnemnega ortodontskega aparata nespremenjen.

Primer 3

PROGENIJA PO ZAKLJUČKU RASTI – KOMBINIRANO ORTODONTSKO  KIRURŠKO ZDRAVLJENJE

Pacientka je obiskala ortodontsko ambulanto, ko je bila njena rast že zaključena. Nepravilnost (RIII po Anglu ali progenija) je bila tako obsežna, da je že vplivala na obrazno estetiko in načrtovali smo kombinirano ortodontsko-kirurško zdravljenje. V ortodontski predpripravi smo z nesnemnim ortodontskim aparatom dosegli, da sta bila zgornji in spodnji zob skladna  v vseh treh ravninah in s tem omogočili kirurgu načrtovani premik obeh čeljustnic. S kombiniranim ortodontsko- kirurškim zdravljenjem smo dosegli dobre okluzijske odnose, harmoničen obraz in vzpostavitev pravilnih orofacialnih funkcij. Doseženo stanje vzdržujemo z nesnemnim retencijskim lokom v obeh čeljustih, bimaksilarni snemni aparat je nosila še eno leto po snetju nesnemnega ortodonstkega aparat. Sedaj je že več kot tri leta v obdobju retencije in rezultat je stabilen. Pacientka je zelo zadovoljna in hvaležna za obravnavo.

Obravnava pacientov s težkimi skeletnimi nepravilnostmi kranio-facialnega področja zahteva tesno sodelovanje specialista maksilofacialnega kirurga in ortodonta. Interdisciplinarni pristop pri ortodontsko-kirurški  obravnavi funkcionalnih in estetskih nepravilnosti obraznega skeleta  omogoča z razvojem sodobnih kirurških in ortodontskih tehnik uspešno zdravljenje nepravilnosti, ki so bile še do nedavnega nerešljive. Ortognatska kirurgija je v nekaterih primerih potrebna zaradi neustrezne ortodontske obravnave v obdobju rasti in razvoja, lahko pa je le dopolnilo, kadar obseg in teža nepravilnosti presegata možnosti ortodontskega zdravljenja. Z ortodontsko-kirurško obravnavo lahko dosežemo obsežne spremembe obraznega skeleta, in to mnogo bolj, kot je to mogoče z ortodontsko obravnavo samo v obdobju rasti in razvoja (Profitt, 2000). Ortodont in kirurg delujeta kot tim, ki skupaj opravita vse diagnostične postopke, načrtujeta in izvajata zdravljenje ter po končani obravnavi spremljata uspešnost zdravljenja. Zaradi dobrega timskega dela, ki združuje izpopolnjene kirurške in ortodontske tehnike,  ima ortognatska kirurgija praviloma dobre, napovedljive rezultate.